četrtek, 30. januar 2014

happy people re/print


včasih si stvari rada zakompliciram. verjetno zato, da mi čas hitreje mine, boredom sux. dolgčasa se bojim, dolgčas me dela živčno, dolgčas me dela žalostno. potem pa so tukaj stvari, ki me v svoji komplekstnosti pravzaprav pomirjajo. črte so zen. nekaj je na njih, da me pomirja, ko jih rišem, ko jih vežem v črke in nekaj je na črkah, ko jih režem. tisti moment popolne koncentracije.

prvič sem se s sitotiskom srečala enkrat po dvajsetem letu, enkrat na delavnici v Škucu. pisala sem jim mejl, če lahko zamudim na delavnico, ker imam na isti dan kolokvij. na koncu nisem zamudila na delavnico, ker nisem šla na fax. tehnika šabloniranja mi je bila znana že od prej, vendar veliko bolj pri grafitiranju, kot da bi to kdaj koli prej povezala s tiskanjem na blago. še vedno hranim prvo positotiskano majico, ki jo še nisem polikala tako kot nam je bilo naročeno na delavnici.

a sem na netu še kej prebrala o tej tehniki? ne, niti ne. rada zakompliciram do te mere, da raje tisočkrat probam in se učim iz napak. pa kakšen papir uporabljam? papir sem probala samo enkrat, da sem prišla do zaključka, da papir no go. se namreč zapaca na sito. folija je bila torej naslednja logična poteza, od tanke do malo debelejše, pa samolepilne. ja, probala sem jih ene par. folija je super, ker jo lahko opereš in jo uporabljaš dokler (dobesedno) ne razpade. pa lahko izrežeš kakršenkoli motiv? verjetno ne. lahko jih pa ogromno. kako pa jih izrežeš? s skalpelom ali olfa nožem. pa ti potem ne razpade, če prerežeš nekaj kar ne bi smela? nešteto mi jih je že razpadlo, selotejp pomaga. lisice sploh nimam več pa me to sploh ne odvrne, da ne bi izrezovala dalje, še manjše, še večje motive.

a je kkšn nauk? ja, je. sam ne odnehat, prosm.


f: Tjaša Križnar

1 komentar:

Sabina pravi ...

Keep going:)