torek, 08. april 2014

ghostwood: za zaveso

namen zapisa v nadaljevanju je prikaz celotnega procesa izdelave mini kolekcije pod imenom ghostwood. v besedilu ni niti približno povzeta živčna vojna, ki jo tako početje privleče za sabo, je le grob opis tega, kaj mora dat skozi posamezni-k/ca, ki se odloči od samega začetka stati za svojim izdelkom in v (skoraj) stoprocentni DIY maniri stvari speljati do konca. it's rough, but we can do it.


ideja in prva skica: pred poletjem 2012

najprej je bila ideja o treh živalih, potem je bila ideja o papirnatih maskah. začelo se je pred približno skoraj dvemi leti, upam si trditi, da sem rabila še kakšen mesec plusa več preden sem skico spet vzela v roke. najprej so bili lisica, volk in jelen in vsi so imeli svojo zgodbo. preplet vesolja, ozvezdij, religije, kreativnega zanosa, upanja. bilo je v času, ko sem še biljetirala v Kinodvoru in sem med gledanjem enega izmed filmov prišla na idejo o treh živah, v sekundi izdelala njihove karakteristike do potankosti in v naslednji sekundi naredila skico.

skica je visela na inspiration boardu toliko časa, da je v meni ideja dozorela do točke s katere sem se lahko premaknila naprej. se pravi dve leti. meni osebno so najtežji momenti procesa tisti, ko je ideja v glavi že dodelana, skice na grobo narejene, treba pa se je le še usesti in stvari spraviti do naslednje stopnje. največkrat pride do zamika med tema dvema točkama zaradi pomankanja časa in najbolj moreče je, ko časa primankuje zaradi brezveznih stvari (brezvezne beri kot stvari pri katerih ne uživam, komercialni projekti brez konkretnega izziva, pač delo, ki plača položnice, to kar da skozi vsak freelancer, ki mesec lahko preživi le tako, da sprejme tudi projekte, ki jih mogoče v drugačnih pogojih ne bi).


ilustracije in maske: februar 2014

lisica: 8. februar 2014, bila je deževna sobota in bil je nenormalen zagon, da končno naredim korak k uresničitvi dolgo začrtanega projekta, ki sedaj sliši na ime: ghostwood.

volk: 10. februar 2014, risanje ob david lynch plejlisti, prfekt.

jelen: 13. februar 2014, ja, nesojeni jelen, zaenkrat naprintan na papirju visi na steni.
tak je njegov konec, oz. mogoče je to celo začetek nečasa drugega. nikoli ne reci nikoli, ha.













































nekje med procesom obdelovanja ilustracij za namen izdelave sita, pretvarjanje v vektorje za kasnejšo izdelavo printov, mask, itd., sem sredi te faze dojela, da bi v družbo teh treh namesto jelena raje vključila medveda. da so stvari jasne: jelen je bil tik pred tem, da ga pošljem, da se naredi sito za sitotisk, ko me je prešinila (v tistem trenutku zame bolana) ideja, da en lik izdelam na novo. v tistem trenutku sem si rekla: sori, ampak globoho vdihni, ker ne bo šlo drugače. pa sem šla od začetka.


ilustracije pripravljene za razvijanje na sita: 12. marec 2014

risanje medveda se je zavleklo še za naslednjih par dni, ko sem končno vse tri ilustacije (plus happy people) odposlala Janji, da mi izdela sita za sitotisk.


razvita sita za sitotisk: 14. marec
















priprava dodatnih matric za sita: 26. marec 2014
osnovno ilustracijo sem želela nadgraditi, zato sem iz folije izdelala stencile, ki sem jih uporabila pri dvo-barvnem tisku ter pri tisku s črno barvo za zapolnitev ilustracije.



















prvi končani izdelki:
28. marec 2014

najprej sem se lotila dvo-barvnega tiska z neon pink (hvala Kiss the Future, ki mi je na sitotiskarski delavnici pri Anselmi v dar poklonila prav to barvo; girls, you rock) in črno barvo, poleg majic sem potiskala še par totebagov, nato pa je sledil črn tisk vseh treh zverin na bele in sive majice.




















fotografiranje končnih izdelkov: 31. marec 2014

kot že rečeno, so bile na koncu nareje tri različne variante treh različnih gozdnih živali:
bela majica z neon pink in črnim printom za vsako žival posebaj ter črn tisk na bele in sive majice za vsako žival posebaj. kar pomeni, da je bilo potrebno pofotkati vsako različico majice, kar pomeni, da je potrebno predhodno zlikati vsako majico, da se na fotki ne bodo videle gube, ker so zapakirane majice zelo rade precej zmečkane. potrebno je bilo pripraviti tudi papirnate maske živali, ki so bile fotkane ob neon pink majicah (vidne na fotkah zgoraj).


izdelke spraviti v shop: 31. marec 2014

vzporedno z objavo izdelkov na facebuku, je bilo potrebno vse izdelke spraviti še v shop.
to pomeni: zbrati najbolj reprezentativne fotke, v program vnesti vse različne opcije, ki so na voljo za prodajo, določiti ceno, kar je vedno svojevrstno poglavje, eden izmed težjih stvari je najti kompromis med dejanskimi stroški izdelave in ceno, ki bo primerna za naš trg. ni lahko, ni.



fotografiranje ghostwood lookbooka:
3. april 2014

ideja za ghostwood: lookbook je bila sprva postavljena v gozd. precej logično.
za fotografiranje sem prosila kolega Jerneja (lastnik vseh sedmih fotografij v nadaljevanju).













pustimo ob strani nekaj dnevno časovno usklajevanje med mano in fotografom, da bi našla dan, ko obena ustreza, če si na koncu premislim, ko sva že dve uri v gozdu in premikava stvari sem in tja in fotkava. razlog? ni bil taprav filing. stvari vedno delam po občutku in če ta ni pravi, fuck it. takrat sem pripravljena začeti znova, drugače in to v tem procesu niti ni bilo prvič. meh.


nov poskus fotkanja lookbooka:  4. april

se pravi, od tega, da se celoten lookbook pofotka v gozdu, potem tega, da poskusim z imitacijo gozda  v studiju, do tega, da sem se nenazadnje odločila, da celotno stvar pofotkam v delavnici.

poskus kombiniranja majic s storži, lubjem, lesom, ki sem ga nabrala v gozdu.



po parih urah kombiniranja, fotkanja, premikanja, odmikanja je nastal
uraden ghostwood: lookbook, welkome
















sledile so še fotke za promocijo izdelkov, oz. moj ocd moment urejanja,
ali pa recimo temu kar en fin skupek ghostwood majic, nalepk in ostalih neumnosti.















lepljenje fotk na različne družabne profile:
še traja

potem pa sledi spemanje fotk na facebuk, na instagram, na pinterest, itd. v nedogled. od vsega pa si ubistvu še najbolj želim uploudat video na vimeo, rada bi imela en kul video. imam pa twitter profil, samo me ne zanima več. če bi želela vse misli deliti še javno, bi bila verjetno takoj ožigosana za... ah, ni važno. ne bom delila te misli. uglavnem, accounti povsod. skor.
















zadnja faza:
5. april 2014

na koncu sem vse izdelke zlikala, skrbno zložila in opremila z listkom take care of pirate piška wear (navodila za pranje, material, cena, itd.). pri naročilu pa v paket vržem še par nalepk, značke in napišem kartico za zahvalo. cenim vsak nakup in sem hvaležna vsem, ki mi zaupajo.


















aja, naj vam predstavim Lolo Panakoto Čomalito Bling Bling, na kratko Lola. glavni podpornik Pirate Piške
kakorkoli se trudim, da stvari ne bi prišle pod njene kremplje, je Loli to prekleto vseeno. lepotica in zver v enem.


je že konec? ne.

še vedno ne vem kaj odgovoriti na vprašanje: in, kaj ti delaš?
hm, rišem, tiskam, fotografiram, stiliram, dizajniram, šivam, mizarim, režem nalepke in izdelujem značke, občasno tudi embalažo, poleg tega skrbim še za svoj marketing, promocijo, prodajo (te stvari mi grejo slabo od rok, pa se vseeno s tem soočenam vsak dan).

šole (beri: univerze) nisem končala in na vprašanje: a misliš končat šolanje? še vedno (precej vztrajno) odgovarjam z: ja, enkrat bom, počasi, sej je še čas, sej veš kako to gre. ko to rečem, se mi zdi to tako nagravžno klišejsko in pasivno, nekako navrženo, da bi pogovor čimprej zaključila in nadaljevala s čim drugim. pa ga bom končala? nevem. to je pomoje še najbolj iskren odgovor. nelagodno mi je reči ne in preveč drugih stvari me zanima, da bi lahko rekla da. in po pravici povedano: res nisem tip človeka za šolske klopi. zvezki so super stvar za risanje, za predavanja pa imam premalo koncentracije.

čeprav nimam šole in posledično izobrazbe, ki bi me definirala na kosu papirja, o svoji prihodnosti razmišljam preko okvirov izobrazbe. kaj boš delala, če nisi diplomirala? ja točno to kar delam že sedaj ter točno ob tem rasla in napredovala in se točno iz tega nekaj poskusila nekaj naučiti. nikoli nisem razmišljala v stilu: najprej me čaka 3+2 leti šolanja, potem služba, kariera, itd., oz. študiram zato, da vlečem status, ker služb, ki niso na študentsko napotnico, ni. nevem, v ta svet me ne vleče, poskušam se znajti po svoje.

to ni nakladanje v prazno, niti ni motivacijski govor,
je zgolj objektiven pogled zelo čutečega posameznika.


ja, zgodbe še ni konec! nadaljuje se še s poloverji in printi, stay tuned. 


p.s. če se je kdo ustrašil dolžine texta, hja taka je tudi procedura dela. dolga.

5 komentarjev:

100 % Suzi pravi ...

Čeprav res dolgo branje...ampak sem totalno uživala.
Super si tole napisala.

Pirate Piška pravi ...

hvala suzi!

Kaja Rescic pravi ...

Po vsem tem branju me zdaj tvoji izdelki samo še bolj navdušujejo. Super napisano in super izdelano. :)
xx

Pirate Piška pravi ...

kaja, hvala za suport, take besede res štejejo! xx

Sabina pravi ...

Si človek težko predstavlja, kako dolgo lahko traja...do končnih reči... Zanimiva predstavitev in izdelki.
Lola pa... kot nalašč za našega belega mačka:)
Pozdravček!